1. Kakšno je zdravje slovenskih študentov?
Slovenski študenti so, če se izrazim kratko in jasno, zdravi. Vsem študentom, ki študirajo na Univerzi v Ljubljani, omogočamo v Zdravstvenem domu za študente sistematski pregled, ki ga morajo opraviti v 1. in v 4. letniku študija. Opravljen sistematski pregled pa predstavlja tudi pogoj za vpis v višji letnik. V lanskem šolskem letu je bilo v prvi in četrti letnik v Ljubljani vpisanih 15 700 študentov, od tega smo jih sistematsko pregledali 12 520. Sam sistematski pregled obsega anketo, klinični pregled, pregled pri zobozdravniku, osnovne laboratorijske preiskave in zdravstveno vzgojo. Najpogostejša klinična diagnoza pri študentski populaciji je še vedno motnja vida, saj jo opažamo pri eni tretjini študentov. Na drugem mestu so bolezni žlez z notranjim izločanjem,t.i. endokrinološke bolezni ( med katere med drugim štejemo bolezni ščitnice in prekomerno telesno težo/debelost), tem pa sledijo bolezni mišic in veziva (slaba drža, skolioza). 13% ima kožne bolezni in 9% študentov opisuje težave zaradi alergij, ter posledično tudi dihal.
Ob pregledu ugotavljamo tudi pridružene dejavnike tveganja za razvoj srčno-žilnih bolezni in kar pri 44% smo že zaznali vsaj en dejavnik tveganja (npr. kajenje, zvečana telesna teža, telesna nedejavnost…).
Med študenti je kar ena petina kadilcev, ki v glavnem pokadijo do 10 cigaret dnevno. Samo 12,5 % študentov nikoli ne pije alkohola. Najpogosteje posegajo po pivu in ugotavljamo, da že kar velik delež študentov pije tvegano.
Vprašalnik na sistematskem pregledu ni anonimen in zato pri vprašanju o izkušnjah z drogo menimo, da rezultat ni verodostojen. Samo 12% študentov je pritrdilo, da je že imelo izkušnjo z drogo. Obenem pa ta odgovor ni v skladu z ocenami za Slovenijo, saj naj bi danes vsaj eno izkušnjo z drogo imela večina mladih.
2. Kakšen je njihov odnos do gibanja, se gibljejo dovolj?
Pričakovali bi, da bo študentska populacija, ki se šteje med najbolj zdravo populacijo, veliko bolj izražala pozitiven odnos do fizične aktivnosti. Ob pogovoru s študenti velikokrat zaznavam željo, a brez prave motivacije za začetek rednega, zdravega gibanja. Velikokrat se pritožujejo o pomanjkanju prostega časa, saj dejansko kazalci kažejo, da 56% študentov ob študiju še občasno dela, kar 16% pa jih dela po več kot 10 ur tedensko. Verjamem, da jim ob študijskih obremenitvah in delu ne ostane prav veliko časa za redno telesno vadbo, čeprav se mi to ne zdi popolnoma opravičljivo in sprejemljivo. Samo ena četrtina študentov je telesno dejavna večkrat na teden. Zdi se mi, da študenti še nimajo pravega uvida, da jim telesna dejavnost lahko koristi, tudi in predvsem ko so v časovni stiski (izpiti, delo) . Vemo, da fizična aktivnost že sama po sebi deluje anti-stresno in ne krepi samo telesa, pač pa nam daje tudi mentalno moč!
3. Kako se prehranjujejo, jejo dovolj zdravo, ali je veliko obiskov pri zdravniku, ker jedo napačno hrano oziroma se prehranjujejo napačno?
Tri četrtine študentov ima dnevno vsaj tri obroke in kar 70% jih dnevno uživa mleko in mlečne izdelke, približno enak podatek opisuje tudi uživanje sadja in zelenjave, polovica jih je mesne izdelke vsaj enkrat na dan. Povečuje se število vegetarijancev. Ne morem potrditi teze, da je zgolj zaradi napačnega prehranjevanja več obiskov pri zdravniku. 75% študentov ima telesno težo v mejah normale, 10% jih je prelahkih in 15% z zvečano telesno težo. Motnje prehranjevanja in motnje hranjenja (kar NI eno in isto!!) so poseben, specifičen problem, pri katerem je potrebno razširiti »polje zdravniškega delovanja« in se s takim študentom podrobneje pogovoriti. Ne samo na sistematskem pregledu.
4. Kakšna se ti kot zdravnici zdi politika prehranjevanja z boni, je hrana na bone dovolj raznolika?
Ob pregledu ankete sem opazila, da se približno ena petina študentov prehranjuje preko študentskih bonov. Na pobudo ŠOU-a so ustanovili posebno Komisijo za prehrano, v kateri so študenti-inšpektorji. Spremenil se je režim prehrane v restavracijah, saj mora po novem vsaka restavracija omogočiti študentu z bonom vsaj tri različne jedi (predjed, glavno jed in sadje ali sladico), razen , če naročijo »pizzo ali fast-food«, ko predjed ni potrebna. Tudi kozarec vode ali brezalkoholna pijača (po nižji ceni) sta jim ob obroku na voljo. Licenca za restavracije ni večna in se obnavlja. Sama politika prehranjevanja z boni se mi zdi idealna, če le niso študentove prehrambne želje preveč enolične in kalorično preobilne.
5. Katere so najbolj pogoste bolezni študentov pri nas? Je razlika med ženskimi in moškimi boleznimi?
O najpogostejših boleznih sem že pisala v odgovoru 1!! Razlika med moškimi in ženskimi boleznimi globalno ne izstopa, ženske imajo pač več ginekoloških težav, moški več poškodb, pa vendar to ne predstavlja kake dramatične razlike obolevnosti med spoloma.
6. Kakšno je spolno življenje slo študentov?
Vemo, da je čas študija med drugim tudi čas iskanja svoje lastne, spolne identitete, čas burnih čustev in nenazadnje tudi čas razmišljanj o prihodnosti, v smislu družine in stila življenja. O spolnosti študenti govorijo v glavnem samo, ko jih konkretno vprašamo o njihovem spolnem življenju in ne moremo kar pričakovati, da bo študent, če nima resnih težav, o tem kar sam govoril in razlagal. Prav natančnih podatkov o tem nimam, sama se s svojimi pacienti-študenti o tem brez zadržkov pogovarjam.
7. Kaj pa njihova zaščita … so dovolj osveščeni o spolno prenosljivih boleznih? In tudi o nezaželeni nosečnosti?
51% študentov pri spolnih odnosih uporablja kontracepcijo, ženske v glavnem tabletke, moški kondom. Moti me, da študenti še vedno premalo poznajo spolno prenosljive okužbe in so, če obolijo, zelo presenečeni, razočarani in prestrašeni. Premalo se zavedajo dejstva, da zgolj zaščita pred nezaželeno nosečnostjo ne ubrani študenta tudi pred spolno prenosljivo okužbo! Mediji so polni svaril o porastu okužb s hepatitisom C, hepatitisom B, klamidijskimi okužbami, sifilisom…Kot da zanje predstavlja strah samo okužba z virusom HIV. Na tem področju moramo še veliko narediti!
8. Kakšen je odnos do zdravja med študenti glede na kateri faks hodijo? So bolj osveščeni tisti, ki so s tehničnih ali tisti z družboslovno ekonomskih faksov?
Menim, da je bolj kot dejstvo, katero fakulteto obiskuje študent, pomembno lastno prepričanje, zavzetost za zdravje in zdravstvena vzgoja iz primarne družine tista, ki opredeljuje študentov poznejši odnos do zdravja.
9. Ali obstajajo podatki, katere bolezni, kateri faks?
Seveda. Preko naše statistične obdelave podatkov s sistematskih pregledov bi lahko natančno opredelili, katere bolezni se pogosteje pojavljajo med študenti določene fakultete. S tem se trenutno še nismo ukvarjali, bilo bi pa zanimivo…
10. Ali se tebi kot zdravnici zdi, da država naredi dovolj za zdravje študentov? Bi morali narediti več, manj?? Je politika države (Ministrstvo za zdravje) ustrezna do problematike zdravja študentov?
Ustanovitelj Zdravstvenega doma Univerze v Ljubljani je Republika Slovenija. Menim, da bi mi morali na nek način poglobiti svoje delovanje, ki se pri velikem številu študentov konča že s sistematskim pregledom. Mi pridobimo samo neko informacijo o zdravstvenem stanju študentov, nek »posnetek stanja« in kaj zdaj? Za konkretnejše ukrepanje npr. če pri določenem študentu odkrijemo prekomerno telesno težo, nimamo izdelanih aktivnih programov ali delavnic za ukrepanje. Za vse to nam primanjkuje tako infrastrukture, kot nenazadnje tudi kadra in denarja. Med kolegicami se veliko pogovarjamo o tem in morda bomo v prihodnje razvili tudi kako aktivnejšo obliko pomoči študentom.
11. So slovenski bolj ali manj zdravi v primerjavi z njihovimi evropskimi kolegi? Obstajajo kakšne raziskave o zdravju študentov pri nas in v EU? Če, katere in kakšni so izsledki???
Na lanskoletnem mednarodnem srečanju zdravnikov šolske in študentske medicine smo med aktivnim pogovorom in predstavitvami problematike ugotovili, da slovenski študenti ne izstopajo od evropskega povprečja. Primerjalna študija med našimi in EU študenti še ni bila objavljena. Pozitivno pa izstopa skandinavska študentska medicina, v smislu zelo razvite skrbi za študentsko mentalno zdravje, ki se ne konča zgolj s pogovorom pri psihiatru. Študenti so že v svojem bistvu ranljiva populacija in so nekako na prepihu me otroštvom in odraslostjo. Velikokrat nastopijo težave prav zaradi adaptacije, prilagajanja novemu načinu (samostojnejšemu?) življenja, novim medosebnim odnosom, ljubezenskim težavam in strahu pred neuspehom. Vse to lahko s primerno podporo tako zdravnika kot študentove socialne mreže prav hitro izzveni in ni vse tako črno, kot se zdi (študentu) na prvi pogled. Menim, da bi študenti nujno potrebovali še možnost za pomoč z hitrim ukrepanjem v kriznih situacijah, pogovore v skupinah s podobnimi težavami, s psihologom….
12. Katera so najbolj pogosta vprašanja, ki jih študentje zastavljajo v tvoji ambulanti?
Veliko študentov je zaskrbljenih zaradi bolezni svojcev in jih obenem zanima, kako se lahko in če se, bolezni starih staršev in staršev prenašajo iz roda v rod (rakaste bolezni, duševne bolezni, bolezni kože….). Zvedavo prisluhnejo tudi razlagi o preventivi pred potovalnimi boleznimi, spolnimi boleznimi, alkoholu. V glavnem želijo svoje akutne, nenadne težave čim prej rešiti, zato jih ne zanimajo samo strogo klasično medicinski vidiki, ampak tudi moje mnenje o komplementarnih metodah zdravljenja, ne nazadnje tudi o obisku plastičnega kirurga in lepotnih salonov.
Delo s študenti me bogati, razširja moj lastni pogled na svet in me osrečuje!
