Duševno zdravje – psihične težave in duševne motnje

KAJ JE DUŠEVNO ZDRAVJE?

Čas študija je ob vseh lepih stvareh lahko tudi obdobje različnih stisk. Vse psihične stiske niso enake, pravzaprav lahko psihično dobro počutje oziroma duševno zdravje razumemo kot neke vrste kontinuum. Na eni strani imamo tako duševno zdravje, potem pa zelo blage psihične težave ali skrbi, potem sledijo zmerne težave oziroma psihične stiske, tem pa težje psihične stiske in duševne motnje oziroma duševne bolezni – kot je razvidno iz sheme.

tabela duevno zdravje - duevne motnje

Svetovna zdravstvena organizacija
 opredeljuje DUŠEVNO ZDRAVJE:

-ne zgolj kot odsotnost duševne motnje, ampak kot širši nabor aktivnosti, ki so direktno ali posredno povezane s psihičnim dobrim počutjem;

-duševno zdravje je stanje dobrega počutja, v katerem lahko vsak posameznik prepoznava svoje zmožnosti, se lahko sooča z običajnimi življenjskimi stresi, lahko produktivno dela in prispeva k skupnosti;

-duševno zdravje vključuje tudi splošno zdravje, ki ne pomeni zgolj odsotnost bolezni, ampak stanje popolnega fizičnega, psihičnega in socialnega dobrega počutja.

Vsaka psihična stiska, kot omenjeno, še ne pomeni duševne bolezni. Mnogo mladih v času študija doživlja občasna obdobja negotovosti, dvoma vase, osamljenosti, žalosti, tesnobe, zaskrbljenosti glede prihodnosti, a tudi precej radosti, veselja, pozitivnih pričakovanj in občutkov kompetentnosti ob izzivih. Prehod iz srednje šole na študij odpira mnoga vprašanja:

-ali bom zmogel študij zaradi večjega obsega gradiva,

-potrebno je na novo oblikovati odnos do dela – navade in tehnike učenja,

-pojavijo se vprašanja glede prave izbire študija,

-tekmovanja za bodoča delovna mesta,

-zaradi odhoda od doma se lahko pojavi čustvena stiska ob ločitvi od staršev, potrebno je vzpostaviti čustveno neodvisnost od staršev,

-in oblikovati odnose z vrstniki, ki temeljijo na sodelovanju in vzajemnosti.

Vse te dileme lahko posamezniki dobro obvladajo, lahko pa vodijo tudi v psihične stiske. Večina študentov te stiske dobro prebrodi, saj so prehodne narave. Posamezniki jih lahko prebrodijo sami ali pa potrebujejo le kratkotrajnejšo pomoč s strani strokovnjaka za duševno zdravje. Večja je stiska, več kliničnopsihološke oziroma psihoterapevtske ter psihiatrične pomoči posameznik potrebuje.

DUŠEVNE MOTNJE

Obdobje med 18. in 30. letom pa predstavlja tudi začetek večine duševnih motenj. V Sloveniji uporabljamo pri klasifikaciji duševnih motenj Diagnostični in statistični priročnik DSM-IV in Mednarodno klasifikacijo bolezni MKB-10. Spodaj so predstavljena glavna področja duševnih motenj.

GLAVNA PODROČJA DUŠEVNIH MOTENJ


ORGANSKE DUŠEVNE MOTNJE

So tiste motnje, ki imajo svoje vzroke v možganski bolezni, možganski poškodbi ali drugih stanjih, ki povzročajo motnje v možganski dejavnosti. Sem spadajo različne motnje na področju mišljenja, zaznavanja, čustvovanja ali osebnosti, ki so lahko posledica različnih možganskih bolezni, poškodb ali drugih okvar.

Sem spadajo: različne vrste delirija, demence, amnestične motnje in duševne motnje, ki so posledica splošnega zdravstvenega stanja (npr. različnih infekcij, srčno-žilnih bolezni itd.).

DUŠEVNE IN VEDENJSKE MOTNJE ZARADI ZLORABE PSIHO-AKTIVNIH SNOVI

Gre za različne duševne motnje, ki so posledica:
– zlorabe in odvisnosti od alkohola
– in zlorabe in odvisnosti od drugih psihoaktivnih snovi (opioidov, kanabinoidov, sedativov in hipnotikov, kokaina, drugih stimulansov, halucinogenov, tobaka, hlapljivih topil ter kombinacije več psihoaktivnih snovi).

PSIHOTIČNE MOTNJE

Pod pojmom psihotične motnje se skriva več različnih duševnih motenj z različnimi vzroki, izraznostjo in potekom. Osnovna značilnost psihoze je izguba stika z realnostjo, ki se nanaša na to, da oseba nepravilno oceni točnost lastnih misli in zaznav, kljub predstavljenim nasprotnim dokazom. Gre za:
–          motnje mišljenja (npr. blodnje – npr. preganjalne, nanašalne; disociiranost, kar pomeni razrahljani miselni tok, misli so nejasno povezane…),
–          motnje zaznavanja (halucinacije – slušne, vidne, telesnih občutkov, …),
–          motnje čustvovanja (grozavostna, depresivna, evforična stanja, …),
–          motnje hotenja (brezvoljnost, …),
–          

Psihotična motnja se lahko pojavi le enkrat v življenju, lahko pa se ponavlja.

Psihotični simptomi so sestavni del več motenj:
–          shizofrenije (ko se psihoza ponavlja oziroma traja vsaj šest mesecev; gre za različne oblike: paranoidna, dezorganizirana, …),
–          shizotipske motnje (gre za bizarnost mišljenja, vedenja, …)
–          shizoafektivne motnje (motnje, pri kateri izstopajo tako čustveni kot shizofrenski simptomi …; gre lahko za manični, depresivni ali mešani tip),
–          blodnjave motnje (prevladujoča je ena ali več dolgotrajnih blodenj z različno vsebino, npr. preganjalsko, erotično, grandiozno, …),
–          tudi bipolarne motnje, depresije in manije s psihotičnimi simptomi, kratke psihotične epizode, psihotične motnje zaradi uživanja psihoaktivnih substanc in organskih bolezni.

RAZPOLOŽENJSKE MOTNJE

Osnovna značilnost je sprememba razpoloženja v smislu depresije, manije, bipolarne motnje in trajnih razpoloženjskih motenj.

Depresija
Je kompleksno stanje, za katerega so značilne spremembe v razpoloženju, mišljenju, vedenju in medosebnih odnosih. Prepoznamo jo po naslednjih simptomih:
–          vsaj 2 tedna trajajoča žalost, pobitost, občutki praznine,
–          izguba volje, veselja, zanimanja za dejavnosti, ki so človeka prej veselile,
–          nespečnost, zaspanost,
–          spremembe apetita (povečan ali zmanjšan),
–          utrujenost, pomanjkanje energije, upočasnjenost,
–          nemir, tesnoba,
–          razdražljivost, jeza,
–          motnje koncentracije, pozornosti, spomina,
–          občutki krivde, nesposobnosti, manjvrednosti,
–          telesni znaki (bolečina v prsih, razbijanje srca, prebavne motnje, znojenje, omotica, težko dihanje, glavobol, bolečine drugod po telesu),
–          misli na samomor ali strah pred smrtjo.

Glede na vrsto in stopnjo izraženih simptomov ločimo:
–          blago depresijo – ko sta prisotna dva ali trije od naštetih simptomov,
–          zmerno depresijo – prisotnih je do pet simptomov,
–          hudo depresijo – več simptomov.

Epizoda depresije se lahko pojavi enkrat ali pa se ponavlja.

Manija
Pri maniji gre za privzdignjeno razpoloženje, ki se lahko stopnjuje:
–          od hipomanije – ki pomeni trajno razpoloženjsko vznesenost, povečano energijo, fizično aktivnost, zgovornost, številne stike z ljudmi, povečano spolno aktivnost, manjšo potrebo po spanju; tudi razdražljivost, domišljavost …)
–          do prave manične epizode, pri kateri se našteti simptomi stopnjujejo do te mere, da lahko človeka socialno in finančno ogrožajo (npr. pretirano nakupovanje, menjavanje spolnih partnerjev …).

Bipolarna motnja
Pri bipolarni motnji gre za izmenjevanje obdobij manije in depresije, torej epizod privzdignjenega razpoloženja, povečane energije in aktivnosti ter znižanega razpoloženja, zmanjšane energije in aktivnosti.

Trajne razpoloženjske motnje
Gre za trajno spremembo razpoloženja, kjer intenzivnost doživljanja ni takšna, da bi lahko govorili o depresivni ali hipomanični epizodi. Gre za:
–          ciklotimijo – trajna nestanovitnost razpoloženja, ki se kaže v menjavanju obdobij blažje depresije in blage vznesenosti;
–          distimijo – pomeni kronično slabo razpoloženje.


ANKSIOZNE MOTNJE

Anksioznost ali tesnoba je:
–          je kognitivni, čustveni, telesni in vedenjski odgovor na dejansko ali grozečo nevarnost;
–          je normalno čustvo, ki pomaga, da se zaščitimo:
o   ko jo sproži pravi vzrok,
o   doseže pravo stopnjo,
o   traja ravno prav dolgo;
–          problem postane, ko je pretirana in neobvladljiva.

Prepoznamo jo po naslednjih znakih:
–          telesni: tiščanje v prsih, pospešen srčni utrip, mravljinci, občutek dušenja, mišična napetost,…
–          miselni: zaskrbljujoče misli, težave s pozornostjo in koncentracijo,
–          čustveni: strah, napetost, nemir,
–          vedenjski: umik, izogibanje.

Včasih se tesnoba stopnjuje v napade panike:
–          govorimo o stanju izrazite tesnobe, ko se več teh znakov pojavi hkrati in preplavi človekovo telo, človek ima občutek, da bo padel, da bo padel v nezavest ali da ga bo kap. Občutek je zelo neprijeten, vendar ni nevaren.

Poznamo več anksioznih motenj, v ospredju katerih so torej stanja stopnjevane tesnobe, ki se pojavljajo v različnih okoliščinah in trajajo različno dolgo, pri tem okoliščine oziroma situacije niso objektivno nevarne:
–          fobije: gre za skupino motenj, kjer se tesnoba pojavi samo v določenih specifičnih okoliščinah, npr.
o   agorafobija: strah pred zapuščanjem doma, vstopanjem v trgovine, množico, javnimi prostori;
o   socialna fobija: strah pred ocenjevanjem, kritiko s strani drugih ljudi, zaradi česar se posameznik izogiba socialnim okoliščinam;
o   druge specifične fobije: npr. strah pred bližino živali, višino, temo, letenjem, zaprtimi prostori, uporabo javnih stranišč, …

–          panična motnja: gre za ponavljajoče se napade hude tesnobe, ki se ne omejujejo na kako posebno okoliščino, zato so nenapovedljivi; pojavi se nenaden povišan utrip srca, bolečine v prsih, občutek dušenja, vrtoglavica, občutek nerealnosti, tudi strah pred smrtjo, izgubo kontrole ali norostjo.

–          generalizirana anksiozna motnja: se kaže kot neopredeljen strah oziroma prosto lebdeča tesnoba, gre za nenehno zaskrbljenost za nekoga ali nekaj, nervoznost, napetost, pričakovanje nevarnosti.

–          obsesivno kompulzivna motnja: se kaže v obliki vsiljivih, prisilnih misli in/ali dejanj – kompulzij. Obsesivne misli so nehotne misli, predstave, podobe ali impulzi, ki se ponavljajoče vsiljujejo v zavest človeka, ki se jim ne more upreti, čeprav se zaveda njihove nesmiselnosti. Razlog za to je huda tesnoba, ki jo takšne misli vzbudijo v človeku, saj so običajno povezane z nečim, kar zanj ni sprejemljivo (npr. koga poškodovati). Hudo tesnobo tak človek upravlja s kompulzijami v obliki vedenja (npr. štetje, umivanje, preverjanje) ali v obliki miselnih dejanj (npr. molitev, ponavljanje besed), ki so ponavljajoča in jih človek počne kot ritual.

–          reakcije na hud stres: pri tem je močno moteno uravnavanje čustvovanja v smislu stopnjevane depresije in anksioznosti, razdražljivosti in napetosti, ali pa tudi čustvene otopelosti in praznine.

–          somatoformne motnje: pri teh motnjah se čustva izrazijo posredno prek telesnih znakov, kot so bolečine po telesu, glavoboli, srčno-žilne težave, motnje spanja, apetita, …Običajno je oseba prepričana, da je hudo telesno bolna in hodi na različne preiskave, ki pa ne potrdijo organske podlage težav ali pa so telesni simptomi pretirani glede na ugotovljeno organsko podlago.

OSEBNOSTNE MOTNJE

Osebnostne motnje:
–          se nanašajo na skrajno poudarjenost nekaterih osebnostnih lastnosti,
–          so trajne, neprilagodljive, nespremenljive,
–          se kažejo v vedenju, mišljenju, čustvovanju,
–          vodijo v težave na socialnem, zaposlitvenem in drugih področjih,
–          vzorci se pojavljajo že v otroštvu in mladostništvu in se nadaljujejo v odraslo dobo.

Ločimo naslednje osebnostne motnje z glavnimi značilnostmi:
–          paranoidna (občutljivost, sumničavost, ljubosumnost),
–          shizoidna (izogibanje socialnih stikov, bližine),
–          shizotipska (izogibanje bližine, ekscentričnost),
–          antisocialna (brezčutnost, impulzivnost, egocentričnost, slab samonadzor, ni krivde, sramu),
–          narcisistična (nizko samozaupanje, slaba samopodoba in grandiozna obramba pred tem),
–          histrionična (plitvo, labilno čustvovanje, pretirano izražanje čustev, dramatiziranje, egocentričnost),
–          čustveno neuravnovešena (impulzivni tip – jeza, slaba samokontrola, nasilje; borderline tip – strah pred zavrnitvijo, nihanje samospoštovanja, nestabilnost v medosebnih odnosih, občutki praznine),
–          izogibajoča (tesnoba, zaskrbljenost, izogibanje),
–          obsesivno-kompulzivna (anankastična, perfekcionizem, popolnost, red),
–          odvisnostna (zanašanje na druge, nezmožnost odločanja, strah pred zapuščanjem).

MOTNJE HRANJENJA

Anoreksija nevroza
–          Je motnja, za katero je značilna načrtovana izguba telesne teže – o anoreksiji govorimo, ko je teža pod pričakovanih 85 odstotkov glede na starost in višino.
–          Gre za intenziven strah pred pridobivanjem telesne teže, kljub podhranjenosti.
–          Do izgube teže pride zaradi odklanjanja hrane, izogibanja kalorični hrani, bruhanja, pretirane telesne aktivnosti, uporabe zaviralcev apetita ali odvajal.
–          Gre za motnjo v zaznavanju podobe lastnega telesa in močen strah pred debelostjo.
–          Za anoreksijo je značilna tudi izguba menstrualnega ciklusa (odsotnost vsaj treh zaporednih menstruacij). Pri moških se lahko pojavi izguba interesa za spolnost in izguba potence.
–          Pojavijo se še druge motnje v delovanju telesa (hormonska neravnovesja).
–          Poznamo purgativni (bruhanje, jemanje odvajal) in restriktivni (odklanjanje visoko kalorične hrane in pretirana telesna aktivnost) tip anoreksije.

Bulimija nevroza
–          Je motnja, pri kateri gre za preokupacijo s hranjenjem in močnim hrepenenjem po hrani.
–          Posameznik se zateka k epizodam pretiranega hranjenja, s povečano količino hrane v zelo kratkem času. Gre za občutek pomanjkanja kontrole nad hranjenjem (posameznik ne more nehati jesti, niti kontrolirati kaj in koliko poje) in tako poje mnogo več hrane, ko bi bilo običajno za človeka v nekem časovnem obdobju.
–          Hkrati skuša preprečiti dvig telesne teže s samopovzročenim bruhanjem in z zlorabo odvajal, zaviralcev apetita in drugih zdravil (prugativni tip) ali pretirano telesno aktivnostjo in postom (ne-purgativni tip).
–          O bulimiji govorimo, ko se pretirano hranjenje in dejanja za preprečitev dviga telesne teže dogajajo tri mesece vsaj dvakrat na teden.
–          Vrednotenje samega sebe poteka preko telesne podobe in teže.

Kompulzivno prenajedanje
–          Pomeni pretirano uživanje velikih količin hrane.
–          Gre za prisilno vedenje, ker človek ponavlja nekaj, česar sicer ne želi, ampak se temu ne more upreti.
–          Posameznik se lahko prenajeda po malem čez dan, ali pa v izrazitih epizodah.
–          Kljub neprestanim poskusom vzpostavitve kontrole nad prehranjevanjem in občutkom krivde ne zmore prenajedanja zaustaviti.

Debelost
–          Debelost ni formalno opredeljena kot duševna motnja, jo je pa leta 1997 Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) opredelila kot bolezen in izdala kriterije za opredelitev stopenj debelosti na osnovi indeksa telesne mase (BMI).
–          Na tem mestu jo navajamo zaradi psihičnih vzrokov in posledic, ki jih lahko ima za človeka.
–          Klasifikacija povečane telesne teže po SZO (BMI v kg / m2):
               

BMI
Normalna telesna teža 18,50 – 24,99
Prekomerna telesna teža 25,00 – 29,99
Debelost I. stopnje 30,00 – 34,99
Debelost II. stopnje 35,00 – 39,99
Debelost III. stopnje ≥ 40,00

 

 

 

 

PSIHIČNE TEŽAVE – KDAJ PO POMOČ?

Našteta področja in opisi duševnih motenj, kot jih opredeljujejo klasifikacije, navajamo zaradi prepoznavanja vrste težav. Na osnovi klasifikacij zdravniki (specialisti splošne ali družinske medicine, specialisti psihiatri …) postavijo diagnoze.

Pojem duševnega zdravja je pa širši od tega – ni nujno, da posameznik pri sebi prepozna kakšno izmed duševnih motenj, lahko ima le posamezne znake ali na splošno čuti, da ne more funkcionirati, torej delovati na enem ali več področjih življenja:
–          opravljati izpitov, biti uspešen pri študiju,
–          imeti dobre odnose s prijatelji in drugimi ljudmi,
–          ustvariti si partnerski odnos …

V kolikor mu kaj od tega povzroča stisko, je to že zadosten razlog, da si poišče pomoč.

Kdaj je dovolj »hudo«, da človek poišče pomoč?

Pomoč je dobro poiskati ČIM PREJ, ker takrat slabo počutje še ni zelo izraženo in se lažje pomaga!

KAM PO POMOČ?

– k osebnemu zdravniku, ki lahko sam predpiše zdravila ali usmeri naprej k specialistu psihiatru ali k specialistu kliničnemu psihologu po psihološko pomoč – svetovanje ali psihoterapijo,
– neposredno k psihiatru (napotnica ni potrebna),
– h kliničnemu psihologu (potrebna je napotnica).

VIRI
Carr, A. in McNulty, M. (2006). Depression. V A. Carr in M. McNulty (Ur.), The Handbook of Adult Clinical Psychology. An Evidence – Based Practice Approach (291 – 345). New York: Routledge. Kaplan and Sadock’s Comprehensive Textbook of Psychiatry. Seventh Edition on CD.
Benedik, E. (2013). Ocenjevanje osebnosti v klinični psihologiji. V R. Masten in M. Smrdu (Ur.), Klinična psihologija (207-229). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Ogden, J. (2007). Health Psychology. A text book. Fourth Edition. New York: McGraw Hill.
Paterson, R. J. (2000). The Assertiveness Workbook. How to Express Your Ideas and Stand Up for Yourself and in Relationships. Oakland: Raincoast Books.
Sadock, B. J. in Sadock, V. A. (2003). Kaplan & Sadock’s Synopsis of Psychiatry: Behavioral Sciences, Clinical Psychiatry. Ninth Edition. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins.
Stanley, N. in Manthorpe, J. (2002). Students’ Mental Health Needs. Problems and Responses. London: Jessica Kinglsey Publishers.
Smrdu, M. (2013). Ocenjevanje psihotičnih motenj. V R. Masten in M. Smrdu (Ur.), Klinična psihologija (245-273). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Zadravec, T. (2013). Ocenjevanje čustvovanja. V R. Masten in M. Smrdu (Ur.), Klinična psihologija (230-244). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
http://hr.umich.edu/mhealthy/programs/mental_emotional/understandingu/uutraining/mod1/understand.html, pridobljeno 26. 11. 2012.
http://www.who.int/topics/mental_health/en/, pridobljeno 5. 8. 2013.
http://hr.umich.edu/mhealthy/programs/mental_emotional/understandingu/learn/mental_health.html, pridobljeno 5. 8. 2013.